Čisto nova zaveza (Le tout nouveau testament, Jaco van Dormael)
Udaren začetek "Bog obstaja. Živi v Bruslju," napoveduje zgodbo o božji hčeri, ki celotnemu človeštvu pošlje njihove datume smrti, nato pa se poda na zbiranje še šestih apostolov. Kot obljublja naslov, je Čisto nova zaveza res izvirna satira krščanstva, ki pa si kljub svoji ostrini vseeno privošči kopico preprostejših humornih vložkov, niti se ne ozira na to, da bi svojo alternativno realnost izpopolnil z detajli. Komponenta filma, ki pa je mene veliko bolj pritegnila, pa ni satirična, temveč izrazito človeška. Kako bi izkoristili čas, ki nam je še ostal, če bi vedeli, kdaj bomo umrli? Za kričečo zaveso satire Čisto nova zaveza skriva intimne zgodbe, ki se pretanjeno dotikajo tematik, kot so obžalovanje, neizpolnjene želje, posameznikovo mesto v družbi, minljivost in nepredvidljivost ljubezni. Ambiciozen koncept je tako le katalizator za unikaten mozaik ljudi, prežetih s potlačenimi občutki. Zrcalo, ki ga film postavi gledalcu, oživlja spomine preteklosti in v njih poišče vprašanja glede prihodnosti.
Ocena: 7/10
Stvarjenje smisla (La creazione di significato, Simone Rapisarda Casanova)
Pogumni eksperimenti so v filmu dandanes izjemno (pre)cenjeni in v zadnjih letih se je tudi dokumentarni film pošteno oddaljil od klasične forme. Kot bi pričakovali, najdemo med eksperimenti uspehe, kot je Teater ubijanja, in neuspehe, kot je Stvarjenje smisla. Organska, a grobo izvedena kombinacija življenja starca v italijanskih Alpah z zgodbami iz 2. svetovne vojne ne spodbudi občutkov in razmišljanj, ki bi jih lahko. Kontemplativna estetika hitro preraste v praznino, ki znova in znova prekinja tok filma in poskrbi, da še tistih nekaj uspešnih trenutkov filma izgine iz spomina, kot glavni lik repetitivno izginja med drevesi gozda, ki bolj kot skrivnostnost izraža monotonost tega neposrečenega filma.
Ocena: 1/10
Sicario (Denis Villeneuve)
Po preboju z za oskarja nominirano mojstrovino Ženska, ki poje se je kanadski režiser Denis Villeneuve očitno preusmeril v hollywoodske trilerje, pri katerih iz neposrečenih scenarijev zgradi veliko boljši končni izdelek. Po Ugrabljenih je Sicario namreč še eden režiserjev film, ki navduši ravno s tehnično izvedbo. Fotografija, glasba in igra (predvsem blestita Emily Blunt in Benicio Del Toro) so namreč vrhunske, režiser pa zgodbi doda tudi močno kontemplativno komponento, redko za akcijske trilerje. Vseeno pa se po ogledu nisem mogel znebiti občutka, da scenarij ni popolnoma izkoristil svojega potenciala, ki bi se mu približal že samo z bolj osredotočenim pristopom. Zgodba namreč zamenja preveč točk fokusa, zato je prevelik del zgodbe le balast. Prepričan sem, da je Villeneuve več kot zmožen posneti izjemen akcijski film, kakršne nam je v zadnjih letih podarila le Kathryn Bigelow (Bombna misija, 00:30: Tajna operacija), a žal Sicariu manjka bolj čist in koncizen scenarij.
Ocena: 7/10
Sredozemlje (Mediterranea, Jonas Carpignano)
Aktualno dogajanje žal prepogosto zaznamuje odziv na nove filme in Sredozemlje je šolski primer filma, ki uspeh dolguje času, v katerem je izšel. Zgodba o trudu dveh Alžircev, da bi prišla v obljubljeno deželo Italijo sicer ne temelji na aktualni begunski krizi, a je ravno zaradi nje vzbudila pozornost, kar je dokazal tudi pogovor po projekciji filma v sklopu LUX filmskih dni. Ta se namreč filma sploh ni dotaknil, posvečen je bil izključno begunski krizi. To še ne pomeni, da je Sredozemlje slab film. Predvidljivo zgodbo dopolnjujeta močna igra in domiselna fotografija, zato kljub vsem klišejem film ohrani določeno svežino. Vseeno pa je rahlo smešno, da je ta povprečen film požel tako hvalo. Umetnost je relativna - včasih jo definira posameznik, včasih pa pač aktualni dogodki.
Ocena: 5/10
Kako sem izgubila nedolžnost (The Diary of a Teenage Girl, Marielle Heller)
Tako kot mladinski film je tudi mladinski film (ki bi ga lahko označili za njegovo podvrsto) pošteno podcenjen. Kako sem izgubila nedolžnost je še en v vrsti filmov, ki v središče postavijo najstnike in se primarno ukvarjajo s tematiko odraščanja, pa zaradi tega še ne sprejemajo kompromisov pri kvaliteti. V izvirniku bolje naslovljeni Dnevnik najstnice izstopa z dogajalnim časom 70ih let in z izjemno igro Bel Powley v glavni vlogi ter Kristen Wiig v vlogi njene hedonistične matere. Glavna odlika filma pa je brezkompromisna iskrenost zgodbe, ki se ne izogiba temačnejšim platem najstniških let, od drog do prostitucije. Odraščanje je tematika, ki je z razlogom v ospredju mnogokaterega filma in ki nikoli ne bo dobila ultimativne filmske adapatacije. Vseeno pa se Kako sem izgubila nedolžnost s svojo pikro kombinacijo inteligentnega humorja in dramatične teže uvršča med tiste filme, ki najstniška leta prikažejo najbolje in - kar je za mlado občinstvo pomembno - brez kakršnegakoli pokroviteljstva ali pridiganja.
Ocena: 8/10
Nemirna obala (A Bigger Splash, Luca Guadagnino)
Na Tildi Swinton je očitno nekaj, kar me spodbudi k občutku, da bo film nekoč kultna klasika. Po Večnih ljubimcih dve leti nazaj sem pri Nemirni obali ponovno občutil deloma nerazložljivo fascinacijo nad filmom, ki s svojo domiselnostjo in svežino da takojšen občutek klasike. Ta izbira besed je v tem primeru morda malo smešna, saj gre za priredbo filma Bazen iz leta 1969, a konec koncev film stoji zase, pa naj gre za remake, adaptacijo romana ali izviren scenarij. Luca Guadagnino, ki je Swintonovo božansko posnel že v filmu Jaz sem ljubezen, se tudi tokrat zgodbe loti skrajno stilizirano - a če je šlo pri Jaz sem ljubezen za izjemno dovršen, a vseeno relativno klasičen slog, pri Nemirni obali Guadagnino stopi korak dlje.
Rahlo imprecizna fotografija v kombinaciji z visto prelepe italijanske pokrajine filmu vdihne dušo evropskega filma iz 70ih let. Nenavadna montaža se sprva zdi groba, a se kmalu izkaže, da odlično poudarja žanrsko mešanico filma, ki je hkrati romantična drama, psihološki triler in komedija zmešnjav. Celoten film daje občutek kaosa, iz katerega režiser črpa energijo in napetost. Odlično kaotičen je tudi kontrast med štirimi glavnimi igralci. Vsak izmed njih se svoje vloge loti na svoj način in pri tem so vsi uspešni, posebej pa izstopa Ralph Fiennes, ki na ostri komičnosti in iskrivi nevarnosti zgradi eno svojih najnaravnejših vlog. Nemirna obala vsekakor ni film, pisan na kožo širši publiki - še najmanj tisti, ki pričakuje prijetno, standardno romantično dramo. Pač pa bo tiste, ki se prepustijo njegovemu sinkopiranemu ritmu, popolnoma začaral.
Ocena: 9/10
Eisenstein v Mehiki (Eisenstein in Guanajuato, Peter Greenaway)
O filmu G. Turner, v katerem nam je Mike Leigh predstavil slikarja J. M. W. Turnerja, so zapisali: "Poklon enega velikega umetnika drugemu." Na papirju bi to lahko rekli tudi za Greenawayev film o Sergeju Eisensteinu, a s pomembno opombo - na podlagi tega filma ne bi ne enega ne drugega smatrali za velikega umetnika. G. Turner je namreč ponovno dokazal, da je Leigh eden najboljših živečih režiserjev (morda gre celo za njegov najboljši film), Turnerja pa nam je mojstrsko približal skozi vsa filmska izrazna sredstva. Eisenstein v Mehiki je po časovnem obsegu bolj fokusiran kot G. Turner, a je presenetljivo veliko bolj kaotičen. Greenawayevemu ekstravagantnemu avtorskemu pečatu manjka skladnost, ki bi uravnotežila bizarnost same karakterizacije Eisensteina, ki ga film ža prikaže izključno kot naivnega bebca. Elmer Bäck kot Eisenstein sicer energetično poosebi Greenawayevo utrujajočo vizijo, a vseeno lik nikoli ne preseže nivoja karikature. Bolj kot poklon je film definiran z ekscesom. Sama vizualna ekstravaganca bo za ljubitelje teatralnosti privlačna, a pod njo se skriva izjemno suhoparen film.
Ocena: 6/10
Vir fotografij: www.liffe.si
